Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Nekaj novega, neznanega…

Pomislite ali je šlo lahko ali je bilo morda malo nenavadno. Ljudje namreč pogosto pričakujemo, da so nove stvari v življenju nekaj finega, veselega, toda žal ni vedno tako. Veliko bolj običajno je rahlo nelagodje, ki spremlja te nove dogodivščine.

Pri obravnavi klientov je ena od “popularnih” tem, kako reči “ne” in ostati OK. Kako zaščititi svoj čas in energijo, da nas drugi ne bi izkoriščali. Da bi to dosegli, je potrebno odstraniti nekaj ovir na tej poti.

Najprej raziščemo, kdaj in ob komu imamo težave. Potem zakaj bi sploh to počeli, kaj s tem pridobimo, da vidimo, kako bi bilo fino, ko nam bo uspelo. In nato preverimo še, kakšni vtis nam pustijo ljudje, ki zavrnejo prošnje in se asertivno postavijo zase. Ne bomo namreč počeli nečesa, kar se nam zdi, da delajo nesramneži ali kako drugače neprijetni ljudje. Ko imamo izdelan cilj in vizijo prihodnosti, pa lahko začnemo z novim vedenjem, z novim odgovorom. Ljudje včasih pričakujejo, da bo šlo potem vse zlahka, toda žal je na začetku zadeva praviloma vsaj malo neprijetna. Poglejmo zakaj.

Na primer: ko gremo prvič v nov fitness, ne vemo, kje so slačilnice, če so tuši mogoče skupni, kje se lahko odloži stvari, ali morda potrebujemo svojo podlago, kako pripravimo in uporabljamo orodje. Ali ko gremo prvič v neko državo in se veselimo potovanja, toda ne vemo zares, kakšne so tam navade. Skoraj praviloma nas prvi taksist okoli prinese in zaračuna mastno vsoto za vožnjo – kasneje bi z istim zneskom plačali tri. Ne vemo, kako se kupi vstopnice, ali se baranta ali ne, kakšne so navade, če nas nekdo povabi na obisk…

Torej nova okolja, zahtevajo nova vedenja, nove spretnosti. Za večino ljudi je ta občutek pač običajna spremljava novih izkušenj, nekateri pa ga doživljajo tako močno, da postane ovira na poti do odkrivanja novih stvari. Če pomislimo, kakšen je pravzaprav ta občutek, vidimo, da nas drži malo v pozoru z namenom, da smo pripravljeni na marsikaj. Daje nam energijo in poriv, da lahko reagiramo na ustrezen način: ali se sprostimo ali pa se aktiviramo in zaščitimo. Kasneje, ko smo že navajeni, kako zadeve potekajo, postanejo vsa ta opravila rutinska in o njih aktivno ne razmišljamo več.

To je tudi definicija učenja: ko se prvič lotimo nove vsebine, nove snovi, nove spretnosti, sprva nič ne razumemo, nič ne znamo. Počutimo se lahko blago vznemirjeno, saj nismo več v svoji coni udobja. Ampak to je logično, saj učenje pomeni, da gremo na neodkrita področja in čim začutimo to rahlo vznemirjenje, lahko vemo, da smo na pravi poti. Nekaterim je to vznemirjenje, ta aktivacija zoprna in neprijetna ter jih odvrne od nadaljevanja. Začnejo se obtoževati, da niso dovolj sposobni ali pametni. Žal je učenje le delno povezano s pametjo, večinoma je povezano z vztrajnostjo in radovednostjo. Od pameti še nihče ni naredil diplome. Z delom pa.

In če se vrnemo na “Ne!” Ko ste določili, v katerih situacijah in komu bi radi pokazali svojo mejo, ste pripravljeni, da uporabite nikalnico v praksi. Ko bo trenutek napočil, lahko pričakujete, da boste začutili nekaj vznemirjenja. Sprejmite ga in zmehčajte telo. Če gre za prošnje za pomoč, lahko najprej raziščete, kaj je namen pomoči, kdo bo še sodeloval, do kdaj mora biti narejeno in si s tem kupite malo časa, da vmes razmislite ali res morate sodelovati ali pomagati. In če ne želite, zavrnite prošnjo z mehkim a odločim tonom ter povejte, da ne boste sodelovali. Morda bo sogovornik presenečen ali ogorčen. Nič hudega, bo že preživel. Tudi zanj je to nekaj novega. Tudi njemu je nenavadno, saj se mu je prvič zgodilo, da mu ne boste olajšali situacije, temveč se bo moral znajti sam. Fino.

Se vam zdi težko? Nič hudega, to pomeni, da je možno, toda malo neprijetno. Hujšega od tega ne bo. Nasprotno: kmalu bo bolje!