Včasih pričakujemo, da nas bodo ljudje na prvo upoštevali in če temu ni tako, se užaljeni odmaknemo od situacije. Seveda posledično naši cilji niso izpolnjeni in ostanemo sami z neprijetnimi čustvi izločenosti, neupoštevanosti, tudi jeze in razočaranja. Ali obstaja kakšen drugačen izhod iz tega?

Torej gre za situacije, kjer bi želeli, da se nekaj zgodi in zato nekaj predlagamo oziroma naredimo en korak – na primer: Špela bi rada, da jo sodelavci vključijo v komunikacijo o določeni temi, saj ona vodi kasnejšo promocijo projekta in ji ti podatki pri tem pomagajo. To pove kolegu, ki projekt izvaja. Ta se strinja, da bi bilo to fino zanjo, toda nič ne naredi v to smer. Špela se zato počuti užaljena in izključena. Ko se pozanimam, zakaj ni ponovno rekla ali napisala maila s to prošnjo, odgovori, da je že enkrat povedala in da ne vidi potrebe, da bi se ponavljala. Hm. Ne vidi potrebe, toda njen cilj ni dosežen. Zveni paradoksalno, mar ne? Svojo odločitev utemelji s tem, da noče biti vsiljiva.

Ali pa na primer drugačna situacija, kjer pri izvedbi projekta pride na koncu do zapleta pri dobavi. Na timskem sestanku Marko predlaga rešitev, toda ostali se razburijo, da je to pretežko, da razmišlja izven možnosti in podobno. Marko utihne, razburjenje se nadaljuje in čez tri dni se odločijo za rešitev, ki jo je Marko že takoj predlagal. Marko je zato užaljen, ne zdi se mu, da ga poslušajo, ne počuti se enakovreden član tima. Ko se pozanimam, zakaj na sestanku ni ponovno podrobneje predstavil svoje rešitve in jim povedal, kako si predstavlja izvedbo, mi razloži, da noče biti naporen in da se noče spuščati v konflikte.

V obeh primerih lahko vidimo, da sta oba imela dobre predloge, toda naredila le en korak na poti do tega, da bi se uresničili. Napačno sta pričakovala, da bo potrebno le enkrat reči in se bodo zadeve že začele odvijati. To pričakovanje temelji na prepričanju, da se ne sme prepričevati, da se ne sme ponavljati. Da se le enkrat reče in ne spušča v konflikte.

Toda pot do cilja ima več korakov: najprej idejo predstavimo, potem poslušamo pripombe (ki so ponavadi polne dvomov in ovir) in jih smiselno opredelimo, pomirimo ter nadaljujemo s predstavitvijo svojega predloga. Podobno kot pri pogajanju: ne ustavimo se pri prvi ponudbi, temveč se pogajamo za boljšo. Ne gre za eno samo izmenjavo mnenj, ostanemo v situaciji in vztrajamo. Sprva je to neprijetno, kot večina stvari na katere nismo navajeni. Ko pa dosežemo prve rezultate, dobimo potrebni zagon za naprej. Kmalu se naučimo, da za uspešen doseg cilja, včasih ni potreben en korak, ampak sedem.

Kakšna je psihologika za takšnim razmišljanjem? Takšen posameznik se hitro počuti nevreden, kadar ni slišan. In reagira z užaljenostjo, ki jo zadrži zase, ker družbeno na delovnem mestu ni sprejemljiva. Namesto, da bi spregovoril, utihne, se mentalno odmakne in si s tem še zmanjša možnosti za uspeh, kar dodatno potrdi pozicijo: “Jaz sem OK samo, kadar me upoštevajo.” To je otroško razmišljanje in kot takšno dostopno, da ga prevetrimo in da se ponovno odločimo kot odrasle osebe. Svet ni črno bel in tako tudi to ne drži. Včasih je dovolj le racionalni razmislek in vaja v novih vedenjih, včasih pa je potrebno s terapjo razrešiti boleče situacije iz otroštva.

Vztrajnost je lepa čednost.