Pot iz izgorelosti

06-04-2022

izgorelost

Komentari: 1

Spraševali so me, zakaj traja zdravljenje izgorelosti tako dolgo? Zapis je nastal na izobraževanju na Nizozemskem, kjer veliko mislim na izgorele ljudi in raziskujem temo na nove načine – pa čeprav se mi je zdelo, da sem jo že iz čisto vseh koncev predelala. 😉

Ko se človek ne počuti dobro, sprva pomisli, da je bolan. Tako, na običajen način, ko nekaj ni OK s telesom. Tako gre po prvotnem šoku, da temu ni vzrok telo, sprva za soočanje s tem, da je bolezen psihosomatska in zato je potrebno spremeniti pristop do življenja. Zdravnik, na katerega računate, da vas bo pozdravil, nima univerzalne rešitve - ponudi lahko le vodstvo in podporo. Najprej preveri, če organski sistemi delujejo in ponudi določene razbremenitve simptomov. V praksi to pomeni osnovna diagnostika in nekatera zdravila. Ko izključi somatske bolezni, vas usmeri v zdrav način življenja, kar nekateri zelo radi preslišijo in povzamejo: “Nič mi ni naredila. Rekla je, naj se manj sekiram, več počivam in poskrbim zase.” Kar je seveda dobro navodilo, ampak človeku v stiski zveni banalno in povsem neosebno. 

Ko se izgoreli spopadete s tem, da se boste moral sami znajti, kako naprej, se soočite s tem, da so vas do trenutnega stanja pripeljali določeni vzorci dela, razmišljanja in vstopanja v odnose. Ko se nekako uspete ustaviti in malo zadihati, se celo telo vname in si morate najprej odpočiti, da sploh lahko nadaljujete. Ko kortizol pade na normalne vrednosti, se namreč aktivira imunski sistem in začne popravljati vse za nazaj. In to je naporno za zdržati in obvladovati. In je treba biti nežen in razumevajoč do telesa, kar je precej v nasprotju s tem, kar ste počeli do takrat.

Potem šele sledi faza tega, da se zazrete v dosedanji način dela in vstopanja v odnose in opustite vse vzorce vedenja, ki so vam bili vsiljeni in sploh niso v skladu z vašimi vrednotami. Pred tem je težko kaj spremeniti, saj vas vsako soočanje hitro izčrpa in ne morete “prijeti bika za roge.” Jaz pravim, da je to faza, ko se končno naučite spremljati govorico svojega telesa in jo tudi spoštovati. Telo tako postane kot strog profesor, ki vas kaznuje za čisto vsak spodrsljaj, dokler ne osvojite lekcije. To zdravljenje ni matematična naloga, kjer obstaja pravilen način, kako priti do rezultata. Dokler iščete, kaj je prav, ne boste ozdraveli. Iščite, kdo ste vi. Kdaj je vaša duša polna. In koga upoštevate, on pa vas ne. 

In zdaj pridem do tega, zakaj nekateri potrebujejo 2 leti, nekateri 5-6, nekateri pa se nikoli ne postavijo dobro na noge. Po mojih izkušnjah je zelo odvisno od tega, če znate ugotoviti, kje izgubljate življensko energijo in nato zapreti to pipico, da energija ne odteka več. Zato preverite, kje vlagate več kot dobite? Kje ste stalno razočarani? To so teme, ki jih lahko do neke mere raziščete sami. Kaj to pomeni? 

Ponavadi lahko precej dobro definirate svoja vedenja. Dobro lahko začutite, kaj je tisto, kar stalno ponavljate in vas boli. Prepoznate lahko tudi, kaj si želite, da bi se zgodilo in v tem sklopu verjetno tudi, kaj bi radi, da bi naredili drugi. Super! S tem je pol poti že prehojene. Potem je pa potrebno odkriti še vzroke za ta prepričanja, želje in vzorce vedenja. Te tematike pa so ponovadi preboleče, da bi jih lahko zavestno dosegli in zato to delamo na psihoterapiji, kjer vas izkušen strokovnjak popelje do teh situacij, ki so se praviloma zgodile zgodaj v otroštvu. 

Naj podam primer, ki smo ga ravno tu na seminarju logosinteze obdelali (z dovoljenjem seveda): A. je poročala o tem, da nima energije, da jo vse boli, da je morala na polovični delovni čas in da je nesrečna, ker ni bolje. Ko je šla na masažo, je maserka pripomnila, da energija kar veje iz nje, saj je postala nenavadno vroča. Ob raziskovanju te situacije A. izpostavi, da se počuti kot nekakšna antena – mislila je, da kanalizira stvari, ne pa da jih oddaja. Terapevt jo je vodil, da je začutila to oddajanje. Hitro po tem je reagirala in izpostavila, da noče več tega. Preko raziskovanja, kaj bi bilo, če ne bi več oddajala, je ugotovila, da se boji, da ne bo imela več kontakta z ljudmi. In preko nadaljnega raziskovanja je to vodilo do spoznanja, da gre za prepričanje njene dveletne verzije, ki se je bala biti osamljena in je zato vsem posvečala pozornost, da bi se le izognila tej nevarnosti. Tej neznosni bolečini, da bi ostala sama. In njen osebni prostor je postal zato brez meja oziroma je bil omejen le z zidovi prostora. Po terapiji je lahko postavila svoje osebne meje in ni več trosila energije “vsepovsod.” To je bilo v ponedeljek in lahko vam povem, da je A. po dveh dneh popolnoma drugačna – nasmejana, sproščena, spočita, brez bolečin. 

To ne pomeni, da je ozdravela čez noč, saj ne bi bila sposobna tega dojeti, če ne bi prej prehodila vse te poti spoznavanja, da ji telo nekaj sporoča. (po klasičnih psihoterapevtskih pristopih vidite, da je šlo za attachment issue) Z logosintezo, ki je energetska modaliteta, grejo nekatere stvari zelo hitro enkrat, ko je klient v stiku s seboj in senzibiliziran na stanje svoje energije. 

In še en primer: M. se ne more postaviti na noge že pol leta in to pripisuje dvakrat prebolelei koroni. Sicer je uspešna avtorica ducata knjig, ima svoje podjetje in super zasebno življenje. Navajena je, da ko dela, pade čisto not in pozabi na vse. Tudi na telo. Po krajšem raziskovanju tega principa, se pokaže logika: ko sem sama, mi je ugodno in sem OK in ko izdam knjigo, s tem dobim pozornost. Če nisem sama, ne morem delati. 

Gre za zaplet iz njene primarne družine, kjer je odraščala z avtistično sestro, ki je venomer vdirala v njen osebni prostor. Po nadaljnem raziskovanju pa še, da je bila po rojstvu zaradi zapletov dva tedna stran od mame in da je takrat zaključila, da bo vse zmogla sama. In od takrat je to “osamljeno dete” živelo v njej. In vsakič, ko ga je začutila, se je oštevala, da je šibka. Tako je na podlagi tega, vzpostavila prepričanje, da se ne sme počutiti slabo in da mora to sama urediti in se umakniti. Verjetno lahko ste že vi ob branju tega začutili sočutje do tega dojenčka oziroma do M. No, po terapiji z logosintezo ga zdaj lahko tudi ona. In tu se začne njeno celjenje. In učenje, kako lahko spusti koga zraven, kako lahko sprejme pomoč in nego in kako je popolnoma človeško, da hoče kontakt. 

Tako. Upam, da je iz primerov dobro vidno, kako je energija odtekala in je ni bilo več dovolj za zdravje. Ko jo lahko spet ohranite zase, lahko dosežete nove odločitve in se povsem drugače postavite na svet. Nato se z novo pridobljenimi spretnostmi počasi vračate v vsakdanjik in veliko stvari v okolici vas sili nazaj na stara pota. 

Ob tem se porajajo dvomi, odločitve so na preizkušnji, nove navade in skrb za dušo in telo so nove in naporne stvari. Pot zato ni ravna, temveč ima veliko ovinkov, vzponov in padcev. In ko vse to obvladate in zaživite v skladu s seboj. 😉

 


0 KOMENTAR