Kategorija: Psihoterapija

Toksični odnosi

Ste v odnosu z nekom, ob katerem se ne počutite v redu? Ob nekaterih ljudeh pozabite na svoje cilje in želje? Vam določeni ljudje pivnajo energijo? Verjetno ste v toksičnem odnosu.

Pa ne govorim le o partnerskem odnosu. Gre lahko za katerokoli bližnjo osebo: vsi poznamo mame, ki kontrolirajo vse v svoji okolici, nadute šefe, nedostopne svakinje, prevzetne sodelavke, hvalisave prijateljice, nehvaležne otroke. To so osebe, ki so neobčutljive za čustva drugih, zelo pogosto emocionalno izsiljujejo in igrajo igre. Ti ljudje ne razmišljajo vašem dobrem počutju. Pravzaprav ne želijo, da vam v življenju uspe – to predstavlja nevarnost, da boste boljši od njih. Lahko celo sabotirajo vaše poskuse, da bi uspeli. Da bi dosegli svoje cilje, ne uberejo spoštljivega pristopa – tako so lahko omalovažujoči, glasno sodijo druge, manipulirajo… Še bolj pogosto pa vaša dejanja minimalizirajo, češ “Ja, ja, saj vem, da si to in to naredila… Ampak veš kaj se je pa meni zgodilo?!” Torej preživijo večino časa v poziciji: Jaz sem v redu, ti nisi v redu!

Preberi več

Rojstvo in z njim povezane travme

Če bi me pred meseci kdo prepričeval, da imam travmo povezano z rojstvom, bi ga samo nejeverno gledala in si mislila svoje. Potem pa sem morala na supervizijo zaradi nestrpnosti, ki se mi je občasno pokazala pri delu. Ko sva s supervizorjem (Willem Lammersom) raziskovala, kaj se dogaja pri tej nestrpnosti, je ponovno splaval na površje moj “be strong” driver (gonilo “bodi močna”). Na tem sem že med svojo TA psihoterapijo precej delala, tako da me niti ni presenetilo. Bolj me je zmotilo, da se spet ponavlja.

Preberi več

Varovalna vedenja

Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne počutimo v redu. Kot ima dojenček dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej počnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi čustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punčka? Ste tihi, razumevajoči? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?
Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne občutke?

Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah različnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred čem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi bolečino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo več otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveč, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo več ogroženi od starih situacij, čeprav se nam včasih zdi tako.

brain-injury-hi

Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne bolečine in skriptne odločitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odločitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveč na čustvih). Tako se lahko otrok odloči:
da je dober, samo če veliko dela
da je dober, če molči in uboga
da je dober, če je stalno prijazen
da na splošno ni dober človek
da je življene nevarno…

In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, če si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne počutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.

Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo občutek, da nas ne vključita v pogovor in ju označimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. Čakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas?  Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim občutkom: bomo ob tem zavijali z očmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi čudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?
Lahko to počnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj čakamo in koliko časa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam preprečuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se počutimo neprijetno?

Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. Če bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomočjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razočarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in čakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in čustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.

Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, čustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih bazičnih prepričanj, do svojih zaključkov o svetu, do skriptnih odločitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poiščemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel način. Včasih to lahko naredimo sami, večinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike bolečine majhnega fantka ali male punčke in jima pomagamo doseči novo odločitev.

Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi bolečino iz otroštva, hkrati pa nas črpa in nam onemogoča, da bi zaživeli bolj sproščeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odvečna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve bolečine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugačne načine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi bolečih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.

Terapija? To ni zame.

Včasih terapija ne deluje. Razlogov za to je seveda več.
Lahko da gre za izbiro neprimerne smeri psihoterapije ali terapevta. Večinoma gre pa za strah ali sram. Torej za obrambne mehanizme pred spremembo.
Potem slišim izjave kot:

“Saj sem si zares želel nekaj skulirati, samo potem je izpadlo, kot da je vse povezano z mojim odnosom do očeta. Tega pa pač ne verjamem. To je tako klišejsko. Mislim… skoraj preklišejsko.”

“Čakajte?! On ima problem in zdaj naj bi se JAZ spremenila?! Zakaj že?”

“Nikoli se ne bom spremenil. To je pretežko. In boli.”

“Saj sem šla na terapijo. Samo to kar je bilo tam, ni zame. Jaz ne verjamem, da to deluje.”


Najpogosteje nekdo še ni pripravljen za obdelavo določene teme. Kar je popolnoma razumljivo. Spremembe delamo takrat, ko nam je situacija dovolj slaba. Če nam še kar gre, potem ni zelo verjetno, da se bomo lotili spreminjanja. Predvsem pa če ne prepoznamo svojih varovalnih vedenj kot odvečnih in napornih, potem nas očitno še vedno varujejo pred nevarnostjo. Sicer je nevarnost le v naših glavah – tja se je zasidrala v bolj ali manj davni preteklosti. Pa vendarle.

Nekaterim ljudem se zdi preprosto odveč govoriti o stvareh, ki so se zgodile že zdavnaj – češ: “Kaj čem zdaj pogrevati stare zamere?!” Žal čas ne celi vseh ran. Nekatere samo potlači, tako da nam delajo težave, mi se pa sprašujemo, od kje te izvirajo.
In kakšno vlogo ima pri tem terapija? Kaj to sploh je in kaj lahko od nje pričakujete? Psihoterapija je namenjena temu, da bi lahko živeli v trenutku, tukaj in zdaj, zadovoljni sami s sabo in s svojimi odnosi. (definicij zdravja je sicer več – naj za to razlago služi tale malce posplošena)

Poti do odkrivanja teh potlačenih vsebin so različne in tako so različne tudi smeri psihoterapije.
Pri vseh imate možnost spremeniti vzorce mišljenja in čustvovanja ter s tem tudi vedenja in komunikacije. Nekatere metode začnejo pri vedenju, ga raziskujejo, analizirajo in iščejo vzroke zanj. Jaz uporabljam transakcijsko analizo, ki analizira komunikacijo ter me tako pripelje do potlačenih vsebin, ki jih nato razrešim z Logosintezo. Katero smer si kot klienti izberemo je odvisno od posameznika, nekaj pa tudi od težav, ki jih imamo oziroma od simptomov, ki so najbolj moteči. Ni vse za vsakogar. Pa so vsi za terapijo? Seveda ne. Najbolj terapevtski od vsega je odnos, ki ga vzpostavimo v terapiji. To je varno okolje, da spregovorimo o čimerkoli nas obremenjuje. Toda takšen varen odnos imamo laho tudi s partnerjem, prijateljem, staršem. Važno je da spregovorimo. Tišina je tu škodljiva.

Ali je psihoterapevt človek brez napake?

Se sme ločiti? Razjeziti? Skregati z mamo?
Ali mora biti stalno zenovsko umirjen?
Kdo je dovolj dober, da vas zdravi?

štrikanje02

Slednje je seveda pomembno vprašanje. Po eni strani seveda želite izobraženega in izkušenega strokovnjaka. Nekoga, ki bo z vami vzpostavil dober in varen odnos, da mu boste lahko zaupali svoje misli in čustva. Pa je to lahko človek iz mesa in krvi? Ali naj bo to nadčlovek brez napak, ki vas sprejema brez komentarja, ki vas brezpogojno ljubi, kot ste si od nekdaj želeli? Ali v terapiji sledi neizogibno razočaranje, ko klient vidi, da ima terapevt povsem človeške lastnosti? Je to dejstvo morda olajšanje ali postane izgovor, da terapijo opustimo.

Preberi več

Logosinteza – primer terapije

Po uspešni terapiji z Logosintezo sva s klientko zapisali vsaka svoje doživetje terapije. Nov pristop zdaj uporabljam tri …

Igre

Določene pogovore odpeljemo vedno na isti način. Večinoma se slabo končajo – in to za vse vpletene. To dokazovanje, …

Toksični odnosi

Ste v odnosu z nekom, ob katerem se ne počutite v redu? Ob nekaterih ljudeh pozabite na svoje cilje in želje? Vam določeni …