Kategorija: Aktualno

Logosinteza – primer terapije

Po uspešni terapiji z Logosintezo sva s klientko zapisali vsaka svoje doživetje terapije. Nov pristop zdaj uporabljam tri mesece in imam zelo dobre izkušnje in rezultate. Tudi večina klientov je zelo zadovoljnih, približno desetini pa princip ni preveč všeč. Nič hudega. Ostajamo pri “navadni” psihoterapiji.

štrikanje02

Ena izmed tistih, pri kateri je bila Logosinteza izredno učinkovita, je Ines. Prišla je z željo, da bi prebolela fantovo smrt. Mitja je pred tremi leti umrl zaradi posledic prometne nesreče. Kar je zgodbo dodatno zapletlo, je bil potek dogodkov: Mitja je nesrečo namreč preživel, bil nekaj dni v komi, se ovedel, izboljšal in po treh tednih od dogodka nenadoma umrl. Ines je dogodek racionalno obdelala, emocionalno pa le do neke mere – večinoma se je od bolečih čustev disociirala in jih potlačila. Ravno zato se mi je zdela Logosinteza pri njej najbolj smiselna izbira, saj kot ime pove: z besedami ponovno poveže disociirane dele v celoto.

Preberi več

Igre

Določene pogovore odpeljemo vedno na isti način. Večinoma se slabo končajo – in to za vse vpletene. To dokazovanje, kdo ima prav in kdo ne oziroma kaj je prav in kaj ni, lahko opišemo kot Igro. To je termin, ki ga je definiral že Eric Berne. Njegova definicija se glasi: ”niz transakcij s trikom”. Se pravi, najprej izgleda, kot da se pogovarjamo o eni stvari, nato pa se izkaže, da je že ves čas obstajal skriti motiv. Koncept je naprej razvijal tudi Steven Karpman: dinamiko igre je predstavil z dramskim trikotnikom.

sem debela
V igri poznamo tri vloge: Preganjalec, Rešitelj in Žrtev. Preganjalec ima glavno negativno vlogo. Sebe seveda nihče ne označi kot preganjalca, saj se vsi doživljajo kot rešitelja. Nihče ne bo rekel, da se je ”spravil na nekoga”, temveč da je le pomagal oz. reševal žrtev dogodka.

Preberi več

Umik v samoto

Poznate občutek, ko vas nekaj prizadane in bi najraje vse skupaj zaključili in odšli stran? Se raje umaknete, kot da bi povedali, kar vam leži na duši? Ali samo poveste svoje in odidete, ker nimate energije za reševanje konfliktov? Mogoče ta strategija v tistem trenutku res olajša stanje, toda na dolgi rok ste vedno sami s svojimi težavami. Gre za naučeni vzorec, ki vam je morda služil kot obramba dolgo let, zdaj pa vam verjetno povzroči več škode kot koristi. Poglejmo, če res obstaja samo ta ena in edina rešitev, da se umaknete iz situacije.

Kako je sploh prišlo do tega, da nas določena dejanja drugih tako zabolijo, da bi se kar odpravili stran? Govorim o situacijah, kjer začutimo, da jih ne bomo mogli rešiti in nam ob tem postane tako neprijetno, da bi raje odšli. Najraje bi se umaknili in skrili, da nas ne bi bolelo, da ne bomo prizadeti, poškodovani. Občutek imamo, da s tistim, s katerim smo se v to zapletli, enostavno ne bomo mogli zgladiti nesporazumov. Ali še več: da nas ne upošteva, da ne razume, kaj nam je pomembno, morda celo, da mu je vseeno in da nas namenoma hoče prizadeti. Ocenimo torej, da je bolj varno biti sam kot pa tvegati bolečino. Ne zdržimo ranljivosti in preteča nevarnost nas sili v umik.

Umik je lahko fizičen ali psihičen. Lahko se umaknemo in osamimo, lahko pa ostanemo prisotni v skupini ali paru, toda emocionalno nismo tam. Zelo pogosto takšno vedenje izhaja iz zgodnjega otroštva, ko nam starši niso omogočili, da smo zraven njih slabe volje. Kadar smo bili jezni, cepetali in topotali, kadar smo se trmasto drli in upirali pravilom in jih nismo hoteli poslušati, so nas poslali v svojo sobo, v kot ali nas kako drugače osamili. (V današnjem času nekateri na ta način napačno uporabljajo time-out metodo, ki naj bi bila namenjena umiritvi obeh vznemirjenih “strank” v sporu in ne osamitvi ali ignoriranju otroka. Ignoriranje je najhujša kazen za otroka in ne naredi nič dobrega temu malemu posamezniku.) Skratka, če smo bili naučeni, da smo lahko zraven v skupini, paru, družini le kadar smo mirni, zadovoljni ali kako drugače nevtralni, potem se naučimo, da ostala – večinoma neprijetna – čustva predelujemo sami. S tem smo seveda oropani dialoga in možnosti, da bi razčistili koflikt, dosegli dogovor, kompromis, zgladili nesoglasja ali pa se vsaj strinjali, da se ne strinjamo. Oropani možnosti, da bi bili sprejeti kljub nepopolnosti. Način umika je stara strategija, ki jo je izdelal otrok, da bi se zaščitil. Niste več otrok in niste več nemočni v teh scenah. Imate dar govora, razmišljanja, odločanja. Lahko spremenite mnenje in lahko zaščitite svoje meje. Večkrat zaporedoma, če tako želite. Včasih se je res potrebno umakniti, toda zaradi principa pametnejši odneha, ne zato ker je neprijetno ostati.

Nasprotna pozicija umika je intima – pozicija, kjer smo odprti, zaupamo, smo iskreni, delimo z drugim. Intima tu pomeni čustvena intima, ne seksualna, niti ne nujno mirna in prijetna. Intimen stik lahko predstavlja tudi jezno kreganje, ki pa prihaja iz spoštovanja in iskrenega stika s svojimi čustvi in čustvi drugega. S svojimi in tujimi napakami in bolečinami. Seveda pa je intima lahko tudi lepa, nežna in prijazna. Je intenziven dogodek, kjer smo precej ranljivi. Ranljivi zato, ker tvegamo, da bomo zavrnjeni ali zasmehovani: dve posledici, ki se jih ljudje močno bojimo, ker sta tako boleči. Od tu motivacija in energija za umik. Kot vedno se rešitev skriva za bolečino: prepustiti se moramo nevarnosti in prebroditi fantazije o morebitni zavrženosti, da lahko ostanemo v situaciji. Mogoče bo na začetku malo neprijetno, ampak prisežem, da ni smrtno nevarno in na koncu bo bolje, bo drugače.

Intima je tisti del odnosa, ki ga naredi polnega in praznina nas žene stran. Intima je tudi navezanost in dovoljenje, da nekdo stopi v naš osebni prostor in lahko vpliva nanj ter s tem na nas. Kadar intime ni, tudi odnosi ne delujejo. Boste torej odprti in ranljivi ter s tem veliko pridobili ali se boste raje umaknili na varno in ostali prazni kot ste že navajeni. Kdo si upa tvegati?

Računalniki in vzgoja

Zadnjič sem skupino staršev usmerila, da naj se z otrokom skupaj vsedejo za računalnik in pokažejo veliko zanimanja za to, kako se igrajo igrice, kaj je cilj igre, kako ga doseči in podobno. Začudeno in nejevreno so me gledali, osupli nad nenavadnim predlogom. “Gospa, mi skušamo otroke zbezati stran od elektronskih naprav, ne pa še ojačati tega vedenja!”

To se je zgodilo na edukativni skupini za starše otrok, ki so zasvojeni z eno od novih tehnologij. Večinoma gre za starše najstnikov in mladih odraslih. Skupino izvajam na zavodu LogOut in me je vzpodbudila k razmišljanju o vlogi staršev pri novodobni vzgoji. Sicer na teh srečanjih predelujemo kaj je to zasvojenost, kakšne težave imajo s tem oni in kakšne otroci, kako je to nastalo, kakšen vpliv imajo za te zadeve in podobno. In skoraj ne glede na to, koliko so ti otroci stari, imajo ti starši nekaj skupnega. Znašli so se na novem področju, v novi zagati. Poročajo o tem, da jih otroci izločajo, da jih ne upoštevajo, da nimajo vpliva, skratka da ni pravega stika, ni pravega odnosa.

Pravzaprav smo se vsi znašli v tranzicijskem obdobju. Priča smo vzpostavljanju novega virtualnega sveta in novih virtualnih odnosov in tako soočeni s popolnoma novimi izzivi. Pa so res tako novi ali so morda samo stari izzivi v novi podobi?

Veliko staršev mi potoži o svojih težavah pri uporabi elektronike v družini. Otroci bi se stalno zabavali s tehnologijo in starši jim morajo postavljati omejitve pri tem. Vsaj v večini družin je tako. Starši v vlogi “policaja” in otroci, ki upoštevajo meje. Po drugi strani pa starši uporabljajo tehnologijo kot “elektronsko varuško”, da si vzamejo malo časa zase. Oboje je do neke mere razumljivo – vzgoja je usmerjanje in pogosto tudi omejevanje in končni cilj je, da otroci ponotranjijo neke principe, da internalizirajo starše (to se seveda lahko dogaja na pozitiven ali na negativen način, toda tokrat ne bom pisala o tem.) In razumljivo je, da se otrok z nečim tudi sam zamoti ali zaigra ter da imata mama in oče trenutek miru. Kaj je torej prava mera? Kaj je normalna raba tehnologije? Kaj naj z vsemi temi igricami, nadaljevankami, snapchatom in youtubeom?

V svoji bližnji in širši družbi sem opazovala vzgojne sloge in pravila povezana z novimi tehnologijami in nabrala kar lep spekter različnih pristopov. Na eni strani so tisti, ki strogo omejujejo in pogojujejo uporabo telefonov, tablic in računalnika, na drugi strani pa tisti, ki jo sploh ne omejujejo, vmes pa še marsikaj.

Pri tistih, ki “vse dovolijo” sta izstopala diametralno nasprotna odnosa staršev pri tem – eni se ne vtikajo v uporabo in radi izpostavijo da “oni pojma nimajo, kaj s tem početi,” drugi pa uporabljajo vse to skupaj z otroki in jih usmerjajo, kaj vse se da narediti s tehnologjo in kako jo uporabljati. Pogovarjajo se o družabnih omrežjih, skupaj guglajo, gledajo videospote, smešnice, si pošiljajo sporočila po vseh možnih kanalih, obdelujejo slike, snemajo, downloadajo, uploadajo in igrajo igrice. Skratka otroke učijo uporabljati tehniko na varen in smiselen način. Lahko je zabavno, lahko je resno. Včasih se zabavajo skupaj, včasih pa otroke pustijo malo same in potem pogledajo, kaj so naredili. Na začetku je ta nadzor nujen, da otrok ve, na kaj paziti. Poleg tega je izredno pomembno, da se nauči, kako preceniti, kaj je ok vsebina in kaj laž in zavajanje. Tako bo kasneje mladostnik že vedel, kaj je varno in kaj ne. Da staršu ne bo potrebno vdirati v njegovo zasebnost in ga obravnavati kot majhnega otroka.

Včasih se starši postavijo v pozicijo, da je to vse novo in njim neznano. Toda ni takšne razlike – saj jih nenazadnje učimo pisati pošto, brati novice (tudi med vrsticam), poiskati informacije, plačati račune, komunicirati s prijatelji, si poiskati zabavo, imeti zdrav odnos do spolnosti… Torej vse kar bi jih sicer učili analogno. Zdaj ko se je oblika spremenila, pa premnogokdo kar dvigne roke od the opravil. Oziroma kot se je izrazil dr.Milivojević: “spustimo jim ulico v sobo”, brez da bi jih usmerili, kako se na ulici varno preživi. In tudi z igricami se lahko naučijo kar nekaj za življenje pomembnih veščin, še posebej pri strateških igrah. Nenazadnje je potrebno počasi zgraditi vas ali trdnjavo, poskrbeti za hrano, za denar, za splošen napredek, za prostor, dosegati odločitve, večkrat poskusiti, planirati akcije in se povezati v skupnosti in ustrezno komunicirati. Zveni znano? Starševska vloga je vedno postavljanje dogodkov v okvir realnosti, da si otrok lahko izdela svojo podobo sveta in tudi tukaj ni drugače. Vse te spretnosti so za življenje precej pomembne. Jih starši lahko preslikamo iz igric v resničnost?

Najbolj grozljiva posledica odklonilnosti do novih tehnologij je po mojem mnenju, da se nam otroci umaknejo. Namesto, da bi pristno vez vzpostavili s starši, jo poiščejo med sovrstniki, ki vse to znajo ali pa želijo to spoznavati. In starši ostanejo sami s svojimi očitki. Toda pravzaprav so se v to pozicijo postavili sami. Zato na skupinah starše usmerjam predvsem v to, da ponovno vzpostavijo stik z otrokom: da se začnejo pogovarjati, da skupaj nekaj počnejo in da je fino, če je to zabavno. To ne gre hitro in starši morajo vložiti precej truda in energije, da tem otrokom ponovno dokažejo, da so tudi oni lahko OK družba. Ne govorim o tem, da moram zdaj vsi “viseti na računalnikih”. Govorim pa o tem, da je načinov za druženje veliko. Od kar imamo tehnologijo še toliko več, narava in dom sta pa tako ali tako vedno na voljo. Se še znate družiti s svojim otrokom? Si tega sploh želite?

Pa saj sem že enkrat povedala…

Včasih pričakujemo, da nas bodo ljudje na prvo upoštevali in če temu ni tako, se užaljeni odmaknemo od situacije. Seveda posledično naši cilji niso izpolnjeni in ostanemo sami z neprijetnimi čustvi izločenosti, neupoštevanosti, tudi jeze in razočaranja. Ali obstaja kakšen drugačen izhod iz tega?

Torej gre za situacije, kjer bi želeli, da se nekaj zgodi in zato nekaj predlagamo oziroma naredimo en korak – na primer: Špela bi rada, da jo sodelavci vključijo v komunikacijo o določeni temi, saj ona vodi kasnejšo promocijo projekta in ji ti podatki pri tem pomagajo. To pove kolegu, ki projekt izvaja. Ta se strinja, da bi bilo to fino zanjo, toda nič ne naredi v to smer. Špela se zato počuti užaljena in izključena. Ko se pozanimam, zakaj ni ponovno rekla ali napisala maila s to prošnjo, odgovori, da je že enkrat povedala in da ne vidi potrebe, da bi se ponavljala. Hm. Ne vidi potrebe, toda njen cilj ni dosežen. Zveni paradoksalno, mar ne? Svojo odločitev utemelji s tem, da noče biti vsiljiva.

Ali pa na primer drugačna situacija, kjer pri izvedbi projekta pride na koncu do zapleta pri dobavi. Na timskem sestanku Marko predlaga rešitev, toda ostali se razburijo, da je to pretežko, da razmišlja izven možnosti in podobno. Marko utihne, razburjenje se nadaljuje in čez tri dni se odločijo za rešitev, ki jo je Marko že takoj predlagal. Marko je zato užaljen, ne zdi se mu, da ga poslušajo, ne počuti se enakovreden član tima. Ko se pozanimam, zakaj na sestanku ni ponovno podrobneje predstavil svoje rešitve in jim povedal, kako si predstavlja izvedbo, mi razloži, da noče biti naporen in da se noče spuščati v konflikte.

V obeh primerih lahko vidimo, da sta oba imela dobre predloge, toda naredila le en korak na poti do tega, da bi se uresničili. Napačno sta pričakovala, da bo potrebno le enkrat reči in se bodo zadeve že začele odvijati. To pričakovanje temelji na prepričanju, da se ne sme prepričevati, da se ne sme ponavljati. Da se le enkrat reče in ne spušča v konflikte.

Toda pot do cilja ima več korakov: najprej idejo predstavimo, potem poslušamo pripombe (ki so ponavadi polne dvomov in ovir) in jih smiselno opredelimo, pomirimo ter nadaljujemo s predstavitvijo svojega predloga. Podobno kot pri pogajanju: ne ustavimo se pri prvi ponudbi, temveč se pogajamo za boljšo. Ne gre za eno samo izmenjavo mnenj, ostanemo v situaciji in vztrajamo. Sprva je to neprijetno, kot večina stvari na katere nismo navajeni. Ko pa dosežemo prve rezultate, dobimo potrebni zagon za naprej. Kmalu se naučimo, da za uspešen doseg cilja, včasih ni potreben en korak, ampak sedem.

Kakšna je psihologika za takšnim razmišljanjem? Takšen posameznik se hitro počuti nevreden, kadar ni slišan. In reagira z užaljenostjo, ki jo zadrži zase, ker družbeno na delovnem mestu ni sprejemljiva. Namesto, da bi spregovoril, utihne, se mentalno odmakne in si s tem še zmanjša možnosti za uspeh, kar dodatno potrdi pozicijo: “Jaz sem OK samo, kadar me upoštevajo.” To je otroško razmišljanje in kot takšno dostopno, da ga prevetrimo in da se ponovno odločimo kot odrasle osebe. Svet ni črno bel in tako tudi to ne drži. Včasih je dovolj le racionalni razmislek in vaja v novih vedenjih, včasih pa je potrebno s terapjo razrešiti boleče situacije iz otroštva.

Vztrajnost je lepa čednost.

Otrok na popravilu

…ali “Vi mu povejte, jaz ne morem več.”

Gre za specifičen in v naprej določen vzorec obnašanja oziroma komunikacije, ki mu v transakcijski analizi rečemo Igra. Igrajo jo starši, ki otroka pripeljejo do terapevta (zdravnika, svetovalca…). Sebe predstavijo kot Žrtev in strokovnjaka postavijo v vlogo Rešitelja. S tem preložijo vso odgovornost za izid zdravljenja ali obravnave na terapevta, kar skoraj gotovo vodi v razočaranje. Terapevt namreč nima nadnaravnih moči, da bi lahko spreminjal ljudi. Ali kot pravi Milivojević*: “Prepričani so, da so otroka pripeljali do velikega mojstra terapije, v ozadju pa je starševsko pričakovanje, da ga bo ta s svojimi čarobnimi močmi hipnotiziral in žabo ponovno spremenil v princa ali princeso.”

Preberi več

Odraslo mnenje vs. pubertetniški upor

V današnji družbi večkrat kritiziramo sistem v katerem živimo – šolskega, zdravstvenega, socialnega, političnega… Včasih so kritike objektivne in včasih zelo pristranske. Ali drugače povedano: včasih jih sporočamo iz pozicije odraslega, včasih iz uporniškega otroka. Kdaj je kritika sistema pubertetniško uporništvo in kdaj je to objektivno mnenje?

Za pozicijo Uporniškega otroka (UD) je seveda značilen upor proti avtoriteti – torej proti tistim, ki postavljajo pravila in določajo njihovo izvrševanje. Mišljenje v tej poziciji je infantilno, naivno, idealistično. Zanemarja se celostno sliko, lastna vloga pri tem je minimalizirana. Izvor težav se vedno išče zunaj posameznika, lokus zapletov je vedno zunanji.

Preberi več

Kakšen človek bi radi bili?

Na terapiji se ljudje ukvarjajo predvsem s preteklostjo in sedanjostjo. Pridejo zaradi nečesa, kar se jim ponavlja, kar jih moti, zaradi česar imajo težave. Intenzivno analizirajo vse kar se dogaja in iščejo vzroke v preteklosti. Toda včasih svojega stanja ne bomo spremenili, če ne vidimo prihodnosti pred sabo. Če ne vemo, kaj bo.

road-to-the-future

Z analizo preteklosti ni nič narobe, je sestavni del terapije – zelo veliko zadev ima korenine v otroštvu in mladosti. Psihoterapija je odkrivanje svojih vzorcev in raziskovanje, kje in zakaj so nastali. Enako pomembno pa je, da vemo, kaj želimo s temi vzorci narediti. Da vemo, kam gremo. Da vemo, kakšen človek želimo biti.

Preberi več

Pa če to ni grozno

“Pa če to ni grozno?!” je Igra ali ritual, ki s pojavom socialnih omrežij dobiva nove razsežnosti. Včasih je bila omejena na srečanja ob kavi, na klepet ob pobiranju otroka iz šole, na “čik pavze” pri zadnjih vratih podjetja… S pojavom platform, ki olajšajo komunikacijo, se je razrasla do neslutenih razsežnosti.

Igra (gre za obliko komunikacije, ki poteka na vedno enak način in na koncu se vsi spleteni počutijo slabo) se igra med somišljeniki, ki iščejo, kako bi izrazili svojo jezo in frustracije na način, ki bi bil sprejemljiv. Ob tem se povežejo in razbremenijo, toda izvorna situacija ostaja enaka – ni poražencev, ni zmagovalcev.

Igralci med seboj tekmujejo, kdo bo povedal strašnejše dejstvo, kdo bo prejšnjega presegel v groznosti primera. To prinaša kratkotrajno zadovoljstvo, saj se igralci znajdejo med sebi enakimi in s tem zadovoljijo svojo potrebo po pripadnosti in po normalnosti. Niso nenavadni, ker jih določene stvari jezijo ali motijo. Nasprotno! Ker si med sebo pritrjujejo, sprejmejo svoja stališča kot edina pravilna in zanemarijo aspekte resničnosti ter se podpihujejo v tej popačeni sliki. Značilno je, da svoje vloge pri situaciji ne vidijo. Imajo slepo pego za odgovornost, ki jo imajo za nastalo stanje.

Igro na FB lahko opazujemo v različnih skupinah za šolstvo, starševstvo, prehrano, mentalno zdravje, o stanju v zdravstvu in politiki… Starši igrajo to Igro o pogovoru o učiteljicah: “Pa  če to ni grozno?! Poglej, kaj jim delajo zdaj v šoli!” Zaposleni igrajo to Igro o vodstvu podjetja: “Pa če to ni grozno?! Kakšne ukrepe so sprejeli!” Državljani igrajo to Igro o politikih: “Pa če to ni grozno?! Nič več ne znajo urediti. Saj ni čudno, da smo v taki riti.” Nenazadnje pa to Igro igrajo tudi politiki med posameznimi strujami: “Pa če to ni grozno?! Iz Murgelj so spet ukazali…/ Janša spet obtožuje…”

Za družbo je posebej nevarno, ker to Igro igrajo tudi mediji. Večino novic prikazujejo na način: “Pa če to ni grozno?!” Senzacionalistični namigi na žalost prodajajo časopise bolje kot prave novice. Ljudje radi udrihamo po drugih, saj se potem počutimo boljše od njih. Stalna gonja po uspehu nam je privzgojila privoščljivost. Spoštovanje do nekoga, ki je v stiski, ni več moderno. Kaj šele, da bi s sočutjem razumeli, da potrebuje podporo, vzpodbudo in nekaj časa, da stvari popravi. Lažje je biti jezen, še lažje pa je biti jezen skupinsko.

V Igri obstajajo “oni”. Oni so krivi za vse. S tem se soigralci znebijo svoje odgovornosti in s prstom kažejo na druge. Tako lahko vztrajajo v pasivni poziciji in jo tudi opravičujejo. Oni so fantazija, ki prenese v obtožbe.

Kot večino takšne komunikacije, Igra ne vodi nikamor, razen da razplamti negativna čustva in omeji pogled na resnične dogodke. Kako jo torej ustavimo ali ne igramo?

Najprej jo moramo prepoznati. Igra je kot junk-food. Hitro se jo navadimo in težko jo opustimo.

Ko se naučimo prepoznati iztočnice za Igro, jo lahko preusmerimo ali zaustavimo. Eden od načinov je, da preprosto rečemo: “Tega se jaz ne grem.” “ Iz tega ne bo nič dobrega.” “To ne služi nikomur.”

Lahko izpostavimo, da gre za preprosto podpihovanje jeze in osvetlimo druge plati situacije – to je redko uspešna taktika, saj je “vernike” težko prepričati v karkoli, kar se ne sklada z njihovim referenčnim okvirjem. Kaj je torej profit takšne poteze? Da smo vseeno spregovorili in se postavili na stran resnice in spoštovanja. Morda se nam ne obrestuje v danem trenutku, morda se nam bo povrnilo šele čez tedne, mesece, leta.

Na splošno je najbolje, da se toksičnim konverzacijam izognemo in se posvetimo pozitivnim stvarem. Ali kot opiše angleški pregovor: “Better to light one small candle than to curse the darkness.”

Logosinteza – primer terapije

Po uspešni terapiji z Logosintezo sva s klientko zapisali vsaka svoje doživetje terapije. Nov pristop zdaj uporabljam tri …

Igre

Določene pogovore odpeljemo vedno na isti način. Večinoma se slabo končajo – in to za vse vpletene. To dokazovanje, …

Toksični odnosi

Ste v odnosu z nekom, ob katerem se ne počutite v redu? Ob nekaterih ljudeh pozabite na svoje cilje in želje? Vam določeni …