Mesec: september 2019

Rojstvo in z njim povezane travme

Če bi me pred meseci kdo prepričeval, da imam travmo povezano z rojstvom, bi ga samo nejeverno gledala in si mislila svoje. Potem pa sem morala na supervizijo zaradi nestrpnosti, ki se mi je občasno pokazala pri delu. Ko sva s supervizorjem (Willem Lammersom) raziskovala, kaj se dogaja pri tej nestrpnosti, je ponovno splaval na površje moj “be strong” driver (gonilo “bodi močna”). Na tem sem že med svojo TA psihoterapijo precej delala, tako da me niti ni presenetilo. Bolj me je zmotilo, da se spet ponavlja.

Preberi več

Umik v samoto

Poznate občutek, ko vas nekaj prizadane in bi najraje vse skupaj zaključili in odšli stran? Se raje umaknete, kot da bi povedali, kar vam leži na duši? Ali samo poveste svoje in odidete, ker nimate energije za reševanje konfliktov? Mogoče ta strategija v tistem trenutku res olajša stanje, toda na dolgi rok ste vedno sami s svojimi težavami. Gre za naučeni vzorec, ki vam je morda služil kot obramba dolgo let, zdaj pa vam verjetno povzroči več škode kot koristi. Poglejmo, če res obstaja samo ta ena in edina rešitev, da se umaknete iz situacije.

Kako je sploh prišlo do tega, da nas določena dejanja drugih tako zabolijo, da bi se kar odpravili stran? Govorim o situacijah, kjer začutimo, da jih ne bomo mogli rešiti in nam ob tem postane tako neprijetno, da bi raje odšli. Najraje bi se umaknili in skrili, da nas ne bi bolelo, da ne bomo prizadeti, poškodovani. Občutek imamo, da s tistim, s katerim smo se v to zapletli, enostavno ne bomo mogli zgladiti nesporazumov. Ali še več: da nas ne upošteva, da ne razume, kaj nam je pomembno, morda celo, da mu je vseeno in da nas namenoma hoče prizadeti. Ocenimo torej, da je bolj varno biti sam kot pa tvegati bolečino. Ne zdržimo ranljivosti in preteča nevarnost nas sili v umik.

Umik je lahko fizičen ali psihičen. Lahko se umaknemo in osamimo, lahko pa ostanemo prisotni v skupini ali paru, toda emocionalno nismo tam. Zelo pogosto takšno vedenje izhaja iz zgodnjega otroštva, ko nam starši niso omogočili, da smo zraven njih slabe volje. Kadar smo bili jezni, cepetali in topotali, kadar smo se trmasto drli in upirali pravilom in jih nismo hoteli poslušati, so nas poslali v svojo sobo, v kot ali nas kako drugače osamili. (V današnjem času nekateri na ta način napačno uporabljajo time-out metodo, ki naj bi bila namenjena umiritvi obeh vznemirjenih “strank” v sporu in ne osamitvi ali ignoriranju otroka. Ignoriranje je najhujša kazen za otroka in ne naredi nič dobrega temu malemu posamezniku.) Skratka, če smo bili naučeni, da smo lahko zraven v skupini, paru, družini le kadar smo mirni, zadovoljni ali kako drugače nevtralni, potem se naučimo, da ostala – večinoma neprijetna – čustva predelujemo sami. S tem smo seveda oropani dialoga in možnosti, da bi razčistili koflikt, dosegli dogovor, kompromis, zgladili nesoglasja ali pa se vsaj strinjali, da se ne strinjamo. Oropani možnosti, da bi bili sprejeti kljub nepopolnosti. Način umika je stara strategija, ki jo je izdelal otrok, da bi se zaščitil. Niste več otrok in niste več nemočni v teh scenah. Imate dar govora, razmišljanja, odločanja. Lahko spremenite mnenje in lahko zaščitite svoje meje. Večkrat zaporedoma, če tako želite. Včasih se je res potrebno umakniti, toda zaradi principa pametnejši odneha, ne zato ker je neprijetno ostati.

Nasprotna pozicija umika je intima – pozicija, kjer smo odprti, zaupamo, smo iskreni, delimo z drugim. Intima tu pomeni čustvena intima, ne seksualna, niti ne nujno mirna in prijetna. Intimen stik lahko predstavlja tudi jezno kreganje, ki pa prihaja iz spoštovanja in iskrenega stika s svojimi čustvi in čustvi drugega. S svojimi in tujimi napakami in bolečinami. Seveda pa je intima lahko tudi lepa, nežna in prijazna. Je intenziven dogodek, kjer smo precej ranljivi. Ranljivi zato, ker tvegamo, da bomo zavrnjeni ali zasmehovani: dve posledici, ki se jih ljudje močno bojimo, ker sta tako boleči. Od tu motivacija in energija za umik. Kot vedno se rešitev skriva za bolečino: prepustiti se moramo nevarnosti in prebroditi fantazije o morebitni zavrženosti, da lahko ostanemo v situaciji. Mogoče bo na začetku malo neprijetno, ampak prisežem, da ni smrtno nevarno in na koncu bo bolje, bo drugače.

Intima je tisti del odnosa, ki ga naredi polnega in praznina nas žene stran. Intima je tudi navezanost in dovoljenje, da nekdo stopi v naš osebni prostor in lahko vpliva nanj ter s tem na nas. Kadar intime ni, tudi odnosi ne delujejo. Boste torej odprti in ranljivi ter s tem veliko pridobili ali se boste raje umaknili na varno in ostali prazni kot ste že navajeni. Kdo si upa tvegati?

Logosinteza – na kratko

Skoraj vsak od nas ima vsaj en travmatičen spomin zasidran v glavi. Pri nekaterih gre za nesrečo, za nasilnega starša, za umirajočega bližnjega, pijanega očeta in podobno, pri drugih pa gre lahko za navidezno običajno situacijo, ki pa jo lahko ponotranjimo in zamrznemo v spominu. Takšna situacija lahko sproži odgovor leta ali desetletja kasneje v življenju, ko se je aktivno sploh ne spomnimo več.

638a4ba6-2c91-415f-94a3-04ec603a8f8b

Na primer: mamica pusti 6-letnega otroka za 10 minut samega, ko skoči v trgovino po mleko. Zunaj je že tema in fantek se ni zmogel zamotiti z igro, temveč ga je prevzel strah in je šel mamico čakat pred vrata. Ta se seveda hitro vrne in ga ošteje, ko ga najde na pragu v majčki. Potegne ga v stanovanje in temu ne posveča več pozornosti… Fant zraste v moškega, ki se poroči z ljubljenim dekletom. Toda vsakič, ko žena zamuja iz službe, postane prekomerno zaskrbljen in tesnoben. Zgodilo se mu je že, da je doživel panični napad, ko je precej zamujala in bila nedosegljiva na telefonu.

Ali pa primer dekleta, ki se je na šolski proslavi pri nastopu zmotila in se je cela publika nasmejala njeni napaki. Že naslednji dan se njene napake ni več nihče spomnil, dekle pa je zraslo v žensko, ki ne želi niti ne zmore speljati predstavitve pred več kot petimi ljudmi. Trema je enostavno prevelika.

Lahko vidimo, da situacija, ki je podobna originalni, sproži odziv, ki je za posameznika neprijeten. Osnovni strah pred zapustitivijo se je pri malem fantku močno vtisnil in sprožal neprijetne odgovore tudi v odraslem žeivljenju. Pri dekletu pa se je vtisnil strah pred tem, da izpade neumna ali nesposobna.

Včasih so takšne težave obravnavali predvsem z vedenjskimi tehnikami, ki so posameznika učile obvladovanja simptomov. Danes poznamo že nekaj metod, ki lahko razbremenijo osnovni spomin, ki je izvor teh težav. Logosinteza je ena od teh metod.

Preko pogovora o teh neprijetnih čustvih in občutkih, lahko aktiviramo takšne spomine, ki s tem postanejo dovzetni za modifikacijo. Z uporabo posebno oblikovanega postopka (sprva raziščemo mentalne predstave in nato ponovimo tri stavke) spomin obdelamo tako, da postane nevtralen in ne sproža več neprijetnih reakcij kot so tesnoba oziroma strah. Postopek je oblikovan tako, da se ga lahko za svoje vsebine nauči vsakdo. Deluje hitro, v trenutku, ko to potrebujemo, saj takoj zmanjša odziv na sprožilec. Ljudje  opisujejo, da so stavke sprva uporabljali kot pomirjevalo ali uspavalo, kasneje pa so lahko razbremenili tudi kakšne globje spomine.

Tak postopek lahko uporabimo na mnogih temah: trema, skrbi, živčnost, nespečnost, stres, neprijetne osebe… Večinoma jih lahko obdelamo sami, pri nekaterih pa potrebujemo pomoč terapevta.

 

Varovalna vedenja

Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne počutimo v redu. Kot ima dojenček dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej počnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi čustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punčka? Ste tihi, razumevajoči? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?
Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne občutke?

Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah različnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred čem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi bolečino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo več otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveč, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo več ogroženi od starih situacij, čeprav se nam včasih zdi tako.

brain-injury-hi

Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne bolečine in skriptne odločitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odločitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveč na čustvih). Tako se lahko otrok odloči:
da je dober, samo če veliko dela
da je dober, če molči in uboga
da je dober, če je stalno prijazen
da na splošno ni dober človek
da je življene nevarno…

In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, če si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne počutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.

Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo občutek, da nas ne vključita v pogovor in ju označimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. Čakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas?  Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim občutkom: bomo ob tem zavijali z očmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi čudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?
Lahko to počnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj čakamo in koliko časa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam preprečuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se počutimo neprijetno?

Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. Če bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomočjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razočarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in čakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in čustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.

Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, čustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih bazičnih prepričanj, do svojih zaključkov o svetu, do skriptnih odločitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poiščemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel način. Včasih to lahko naredimo sami, večinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike bolečine majhnega fantka ali male punčke in jima pomagamo doseči novo odločitev.

Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi bolečino iz otroštva, hkrati pa nas črpa in nam onemogoča, da bi zaživeli bolj sproščeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odvečna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve bolečine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugačne načine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi bolečih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.

Terapija? To ni zame.

Včasih terapija ne deluje. Razlogov za to je seveda več.
Lahko da gre za izbiro neprimerne smeri psihoterapije ali terapevta. Večinoma gre pa za strah ali sram. Torej za obrambne mehanizme pred spremembo.
Potem slišim izjave kot:

“Saj sem si zares želel nekaj skulirati, samo potem je izpadlo, kot da je vse povezano z mojim odnosom do očeta. Tega pa pač ne verjamem. To je tako klišejsko. Mislim… skoraj preklišejsko.”

“Čakajte?! On ima problem in zdaj naj bi se JAZ spremenila?! Zakaj že?”

“Nikoli se ne bom spremenil. To je pretežko. In boli.”

“Saj sem šla na terapijo. Samo to kar je bilo tam, ni zame. Jaz ne verjamem, da to deluje.”


Najpogosteje nekdo še ni pripravljen za obdelavo določene teme. Kar je popolnoma razumljivo. Spremembe delamo takrat, ko nam je situacija dovolj slaba. Če nam še kar gre, potem ni zelo verjetno, da se bomo lotili spreminjanja. Predvsem pa če ne prepoznamo svojih varovalnih vedenj kot odvečnih in napornih, potem nas očitno še vedno varujejo pred nevarnostjo. Sicer je nevarnost le v naših glavah – tja se je zasidrala v bolj ali manj davni preteklosti. Pa vendarle.

Nekaterim ljudem se zdi preprosto odveč govoriti o stvareh, ki so se zgodile že zdavnaj – češ: “Kaj čem zdaj pogrevati stare zamere?!” Žal čas ne celi vseh ran. Nekatere samo potlači, tako da nam delajo težave, mi se pa sprašujemo, od kje te izvirajo.
In kakšno vlogo ima pri tem terapija? Kaj to sploh je in kaj lahko od nje pričakujete? Psihoterapija je namenjena temu, da bi lahko živeli v trenutku, tukaj in zdaj, zadovoljni sami s sabo in s svojimi odnosi. (definicij zdravja je sicer več – naj za to razlago služi tale malce posplošena)

Poti do odkrivanja teh potlačenih vsebin so različne in tako so različne tudi smeri psihoterapije.
Pri vseh imate možnost spremeniti vzorce mišljenja in čustvovanja ter s tem tudi vedenja in komunikacije. Nekatere metode začnejo pri vedenju, ga raziskujejo, analizirajo in iščejo vzroke zanj. Jaz uporabljam transakcijsko analizo, ki analizira komunikacijo ter me tako pripelje do potlačenih vsebin, ki jih nato razrešim z Logosintezo. Katero smer si kot klienti izberemo je odvisno od posameznika, nekaj pa tudi od težav, ki jih imamo oziroma od simptomov, ki so najbolj moteči. Ni vse za vsakogar. Pa so vsi za terapijo? Seveda ne. Najbolj terapevtski od vsega je odnos, ki ga vzpostavimo v terapiji. To je varno okolje, da spregovorimo o čimerkoli nas obremenjuje. Toda takšen varen odnos imamo laho tudi s partnerjem, prijateljem, staršem. Važno je da spregovorimo. Tišina je tu škodljiva.

Logosinteza – primer terapije

Po uspešni terapiji z Logosintezo sva s klientko zapisali vsaka svoje doživetje terapije. Nov pristop zdaj uporabljam tri …

Igre

Določene pogovore odpeljemo vedno na isti način. Večinoma se slabo končajo – in to za vse vpletene. To dokazovanje, …

Toksični odnosi

Ste v odnosu z nekom, ob katerem se ne počutite v redu? Ob nekaterih ljudeh pozabite na svoje cilje in želje? Vam določeni …